Ko piš vetra se z listjem poigrava,
ko val morja objema skale,
ko s srcem gledaš v daljavo,
počutiš se mogočnega.
Spoznaš, da si ti del narave,
ki zvesto spremlja vsak nov rod,
ki kaže nam sadove prave, kaže svet brez ran in zmot.
Melodija nežno ti telo preplavlja,
oko se čudi lepoti širnega sveta,
le se nekaj na tej sliki manjka..
Le kdaj ta slika bo popolna?
Le kdaj ob tebi bo nekdo?
Teh vprasanj imam dovolj,
več si jih ne zastavljam,
bolečine ne poglabljam.
Čemu pogrešal bi in žaloval, saj zadosti močen si postal.
Zdaj zmoreš najti svojo pot,
ki morda je polna zmot.
S tem se več ne bom obremenjevala,
pustim vsem mislim, da zbeže,
tja daleč, kamor si žele, v modrino sinjega neba,
ki spaja se z oblinami sveta.