Če bi se ostal, ne vem, če bi bila sploh se živa. Kakšna animalična kemija.
Nič drugega. Čista živalska strast. Tudi jaz sem morala ven. Na zrak.
Kolena so se mi med hojo tresla, roke so podrhtavale in za vogalom sem čakala, da se mi vrne pamet.
Na smeh mi je šlo. Na rahlo histeričen smeh. Imelo me je, da bi ga poklicala nazaj.
Dobro da je šel. Ja res dobro. Bolje za moj ego in sploh, moram nekajkrat vdihniti.
Jutri, ja. Ok, jutri.