Sem tukaj in se nikjer.
Kolikor misli toliko krajev.
Govorim in ne poslušam,
kot jem in ne okušam.
Prikupna zmedenost in
ščemenje v trebuhu,
vročica in mrzlica hkrati.
Tvoj pogled ter topel nasmeh
mi napolni telo z energijo..
Kot bi vstala od mrtvih…
Prelevim se…

Ne režite soncu peruti,
ne veste, tudi sonce čuti.
Ne skrivajte luni oči,
ne veste kaj ona želi.

Vaš svet mi ni ves neznanka,
saj nisem taka puritanka.
Če oblaki modrino zakrijejo,
mene nikakor ne ubijejo.

Nisem le deklica mala,
ki bi takoj se vdala.
Raje sledim svoji poti,
pri tem me sovraštvo ne moti.

Ne bom se pretvarjala za vas
in skrivala svoj pravi obraz.
Spoznajte me le če želite,
drugače me samo pustite.

Iz samega semena si zrasla,
na soncu si se sončila
in veter te je majal sem in tja.
Miljone soka polnih kapilar si razvila,
rumena barva te je ovila.

Zrasla si, padla na tla, bila si samostojna,
delavci so te prinesli na trg
in te prodali moji mami.
Vse to žrtvovanje, potovanje
samo zame..samo zame, da te pojem.
Živela in umrla si zame,
moja pomaranča.

Če bi se ostal, ne vem, če bi bila sploh se živa. Kakšna animalična kemija.
Nič drugega. Čista živalska strast. Tudi jaz sem morala ven. Na zrak.
Kolena so se mi med hojo tresla, roke so podrhtavale in za vogalom sem čakala, da se mi vrne pamet.
Na smeh mi je šlo. Na rahlo histeričen smeh. Imelo me je, da bi ga poklicala nazaj.
Dobro da je šel. Ja res dobro. Bolje za moj ego in sploh, moram nekajkrat vdihniti.
Jutri, ja. Ok, jutri.

Ko piš vetra se z listjem poigrava,
ko val morja objema skale,
ko s srcem gledaš v daljavo,
počutiš se mogočnega.
Spoznaš, da si ti del narave,
ki zvesto spremlja vsak nov rod,
ki kaže nam sadove prave, kaže svet brez ran in zmot.
Melodija nežno ti telo preplavlja,
oko se čudi lepoti širnega sveta,
le se nekaj na tej sliki manjka..
Le kdaj ta slika bo popolna?
Le kdaj ob tebi bo nekdo?
Teh vprasanj imam dovolj,
več si jih ne zastavljam,
bolečine ne poglabljam.
Čemu pogrešal bi in žaloval, saj zadosti močen si postal.
Zdaj zmoreš najti svojo pot,
ki morda je polna zmot.
S tem se več ne bom obremenjevala,
pustim vsem mislim, da zbeže,
tja daleč, kamor si žele, v modrino sinjega neba,
ki spaja se z oblinami sveta.